sreda, 3. februar 2016

Retrospektiva #2

Petek, 4. dan po predvidenem roku. Peljala sva se (spet) vso dolgo pot do Jesenic, upajoč na odločen glas porodničarja, ki bi slavnostno naznanil, da je danes The day. Med pregledom sem imela še nekaj upanja, vendar je vse hitro splahnelo, ko me je na koncu samo resno pogledal in odkimal Ne, ne bo še ta trenutek. Ja, kdaj pa??? Lahko je vsak čas. Kako, če nič ne kaže na to?? Vse je pripravljeno, otroček je v pravi legi. Kaj še lahko naredim, da bo?? Nič, otrok se bo sam odločil, kdaj bo njegov čas. Upadlih lic sem prišla v čakalnico in dragi je takoj vedel, koliko je ura. Nič, greva pa na čevape! Zlata vredne besede, prisežem. Med kosilom sem poklicala mamo, ki je ves čas nestrpno pričakovala dobre novice in ji zjamrala vso svojo agonijo. Skušala me je spravit v dobro voljo in rekla, naj pojem celo porcijo, ker bo to najbrž zadnji ornk obrok v naslednjih nekaj dneh. Pa res! Še dobro, da me je spomnila na to! Takoj sem si poleg sladke turške kave za sladico naročila še tufahijo in tulumbe - valda rabim energijo za porod!

Sobota, 5. dan po roku. Zjutraj se zbudim zaradi neke čudne bolečine v hrbtu. Počakam. Čez deset minut spet. Širi se iz križa proti trebuhu, bolj močno kakor kdaj prej. Čakam. Spet. Uhohoho, sigurno je to to!! Pokličem sestro, naj urgentno skoči na bus in pride, ker jaz odhaaajaaam! Odložim telefon in spet čakam. Konec. Kako - konec??!! Po eni uri je sestra vsa srečna priletela skozi vhodna vrata. Pozabi! Grem kuhat kavo, spet lažen alarm. Takrat me vpraša: Ej, pa a nisi ti enkrat že rodila? Kako ne veš, kdaj gre zares? V odgovor je dobila samo moje zožene oči, zato sva to temo kar hitro zaključili. Cel dan sem presedela na terasi, obsijani z zimskim soncem, gledala velikega M, kako navdušeno z atijem sodeluje pri projektu Postaviti trimetrskega sneženega moža in se tolažila z dejstvom, da dete notri sigurno ne bo ostalo za večno. Najbrž.

Torek, tretji februar, dopolnjenih celih 41 tednov! Že 24 ur sem se počutila nenavadno. Rahlo mi je bilo slabo, nič mi ni pretirano dišalo za jesti (povem vam, to JE čudno!), popadke sem imela ves čas, ampak zelo neredne: na 15 minut, pa na 8, potem na 12... Brezveze! Spet me je čakala dolga vožnja do porodnišnice, še dobro da me je dragi vso pot zabaval z anekdotami iz mladosti (nikoli mu ne zmanjka filma, pa kaj je tip vse počel, preden je spoznal mene??). V nabito polni čakalnici brez oken (ne lažem) sem komaj čakala, da pridem na vrsto. Najprej ctg - valovi! Dejansko se vsaj malo premikamo v pravo smer! Mogoče ostanem danes tu? Sledi pregled - odprta 4,5 cm! Zdravnik me pogleda in ko mu namenim najbolj izviren pogled ˝ranjenega bambija˝ (to sem v parih desetletjih izvežbala do perfekcije in odlično mi služi), me vpraša: A bi želela danes roditi? Zbor angelov se je zaslišal visoko nad oblaki! A je to retorično vprašanje?? V čakalnico sem priplesala čačača, da so me vse čakajoče postrani gledale. Pa kaj - danes bom videla obrazeeek!!! Dragega pograbim za roko in z nenavadno pospešenim korakom (nisem vedela, da še zmorem doseči tako hitrost v tem stanju!) premagujem po dve stopnici hkrati, da čimprej prispem do tretjega nadstropja. Zadihana ustavim prvo medicinsko sestro, ki je šla mimo: Pardon, jaz bom rodila - danes!

V porodni sobi (kakšna sreča, lahko sem si izbrala sobo, ker so bile vse prazne) sem preoblečena v haljo (še dobro, da nisem tekmovala za najlepši outfit, sigurno bi zmagala haha) grickala sezamove ploščice, poslušala radio, posnela zadnjo fotko trebuščka in čakala na zdravnika, da mi predre ovoje. V nosečnosti sem sicer ves čas trdila, da bom počakala, da mi voda sama odteče, ampak veste kaj - če ne gre Mohamed h gori, bo šla pa gora k Mohamedu! Po štirih urah čakanja, ko sem imela popadke še zmeraj na 10 minut, je prišel točno tisti porodničar, ki mi je par tednov nazaj zagotovil, da se sigurno ne srečava nikoli več, ker je tukaj samo na vsake sto let. Takoj, ko je stopil čez vrata, sem mu rekla, da je sto let nekam hitro minilo! Sproščeno vzdušje v sobi mi je vlivalo še več energije in po tem, ko mi je voda odtekla, sem poslala dragega na malico, dokler se vse skupaj ne začne dogajati preveč intenzivno in ga bom res potrebovala ves čas ob sebi. V isti minuti, ko ga ni bilo več zraven, mi je sapo vzel prvi resen popadek. Ok, bom preživela, saj imam vmes sigurno deset minut za sproščanje, preden pride naslednji. Še preden sem dokončala to misel, je že sledil naslednji, enako močan in še par sekund daljši! Klečala sem na tleh na blazini, se naslanjala naprej, da bi razbremenila hrbet in se skušala čim bolj sprostiti. Think of lotus flower, think of lotus flower, think of lotus flower.

Po dvajsetih minutah sem morala razmigati otrpla kolena, zato sem se sprehajala po hodniku pred sobo in se naslanjala na zid ob vsakem popadku. Kje jeee?? Še nikoli nisem tako nestrpno čakala, da se dragi vrne nazaj. Po neskončnem času (v resnici je preteklo 20 minut) ga le zagledam. Verjetno mi je v očeh pisalo, da mi ni do poslušanja vicev, ker je prišel do mene in se v dveh sekundah naučil pravilne tehnike masaže križa med popadki, kot mu je pokazala babica. Pregled: 7 centimetrov! Še malo, pa bom na cilju. Ustrezalo mi je ležanje na boku, medtem ko sta ˝moji˝ babici razlagali o vseh možnih alternativah rojevanja. Ne, na hrbtu se res ne rojeva več! Razen če porodnici tako najbolj ustreza, se razume. Obstaja tudi pručka... Pručka? Mi jo pokažete? Slučajno sva jo ravno prinesli, tukaj je! Se namestim in držim dragega za nadlahti, medtem ko me tesno objema. Po skoraj eni dolgi uri se popadki upočasnijo, očitno ta položaj ni zame. Kako bi rada predihavala popadke? Mogoče leže na levem boku. Takoj ko sem se ulegla na posteljo, so se popadki zopet okrepili.

Ura je bila nekaj čez devet zvečer, ne vem natančno. Atmosfera je bila takšna, kot bi jo gledala v filmu. Tišina povsod okoli mene. Nobenega hitenja, nobenega nepotrebnega glasu. Dve babici, ki v vsakem trenutku rečeta in naredita točno tisto, kar potrebujem, da zdržim do konca. Moj dragi, ki sedi ob mojem vzglavju, me čvrsto drži za roko in mirno vzpodbuja. V tistem trenutku mislim samo na to, da bom kmalu spoznala dragoceno bitje, ki ga nosim v sebi že toliko časa. Predstavljam si njen obraz, njene rokice, njene oči. Laske ima, reče ena od babic. Rees? Ja, in kmalu bo zunaj še obrazek. Želite potipati? Vzame mojo roko in mi jo položi na majcen drobcen obrazek. Nežno in previdno kot le morem, tipam... Tukaj je nosek... Tukaj so usteca... Polna lička... Še en popadek in v naslednji sekundi že leži na mojem golem trebuhu. Jok na vsa pljuča in ko jo pokličem po imenu, obrne obrazek navzgor in me z radovednimi očkami pogleda.

Kako si majhna! In glasna! Čisto moja. Najina. Naša.
Dobrodošla - dolgo smo te čakali!



Prelepo fotografijo sta za nas ustvarila Jure in Pika.

xoxo, Nilijuška

Ni komentarjev:

Objavite komentar